Andraž

DSC06256Usoda osemletnega Andraža je bila zaznamovana že v času njegovega razvoja v maternici. Že ko je bil v trebuščku, se mu je v glavi začel nabirati likvor, kar je povzročilo poškodbe možganov in posledično zaostanek v razvoju. Čeprav njegova starša nista vedela, ali se bo otrok rodil živ, sta na koncu le dočakala njegovo rojstvo in prve vdihe svojega sina.

Takoj po rojstvu je bila postavljena Andraževa diagnoza: prirojeni hidrocefalus oziroma vodenoglavost, zdravniki pa mu niso napovedovali lepega življenja. Pri svojih dveh mesecih je začel obiskovati različne specialiste in mama Sabina se le z grozo spominja različnih zdravniških mnenj: »Govorili so mi le, česa vse moj otrok ne bo zmogel in vsak posebej me je znova in znova prizadel. Najhujši od vsega pa so bili predlogi, da otroka lahko predamo instituciji, ki bo zanj primerno skrbela. Naj pozabim na svojega otroka, z njim ne živim in kar je najbolj pomembno, mu ne pomagam? Grozote teh predlogov ne znam niti opisati,« zgrožena doda Sabina, ki si želi le, da bi se vsi postavili v njeno kožo.

Ko je Andraž dopolnil štiri mesece, so pričeli z intenzivnimi nevrofizioterapijami. Komaj pri devetih mesecih je začel obvladovati svojo glavico in temu primerno njegova družina niti sedenja, niti plazenja še ni pričakovala tako zelo hitro. Njegov napredek je bil izredno počasen. »Ker mu v javnem zdravstvu ni pripadala več kot ena terapija na teden ali dva, sva se z možem odločila za zasebne terapije vsaj enkrat do dvakrat tedensko,« potoži Sabina o skromnem prispevku javnega zdravstva pri pomoči otrokom z zaostankom v razvoju.

Andraž je nato tri leta obiskoval razvojni vrtec, danes pa obiskuje šolo s posebnim programom, kjer ima enkrat tedensko fizioterapijo, delovno terapijo in logopeda. »Vsi si želimo, da bi bil Andraž vključen v čim več aktivnosti, saj to pomeni njegovo napredovanje. Iz tega razloga ga tudi popoldan vozimo na fizioterapije in terapije s konji, seveda vse na lastne stroške. Sem ter tja nam uspe tudi kakšno kopanje v toplicah,« o nekoliko zabavnejši plati spregovori Sabina.

Da se zdravi ljudje ne zavedamo, kaj vse nam je dano na dlani, smo omenili že večkrat. Žal se mora večini od nas rez zgoditi nekaj slabega, da se zavemo, koliko pomeni zdravje. Tega pa se še kako zaveda Andraževa družina: »Vsak malenkostni napredek, ki ga starš zdravega otroka mogoče sploh ne opazi, nam pomeni ogromno. Čeprav Andraža njegove noge ne ubogajo preveč, pa ima voljo in se trudi. Zato se trudimo tudi mi. Zdaj se že plazi, in to, da je dosegel to stopnjo, za nas pomeni velik napredek in ogromen korak naprej.

Družino Bergant je 21 mesecev po Andraževem rojstvu popestrilo še rojstvo sestrice Katarine, ki jo ima zelo rad. Andraž danes tudi ni več preplašen fantič, kot takoj po rojstvu. Je zelo živahen fant, ki najbolj obožuje pranje perila in vrtenje bobna, rad ima glasbene igrače in vse, kar se vrti, obenem pa je tudi velik gurman. Je delaven, vztrajen in trmast, predvsem pa ima voljo in prav to njegovo družino vodi naprej.

Med tem, ko nekateri tožijo nad najmanjšimi problemi, pa družina Bergant ostaja pozitivna, vesela in srečna, življenje pa zajemajo z največjo žlico. Andraž je kljub težkim rehabilitacijam in drugačnemu načinu življenja, ki zahteva veliko pozornosti in dela, v življenje svojih staršev prinesel veliko radosti in sreče. Čeprav je Andražu že uspel njegov največji podvig v življenju, plazenje, mu z večjim številom nevrofizioterapij lahko omogočimo še boljši napredek v njegovem gibalnem razvoju.

Teja Kralj

Andraž je bil 14.6.2014 v Srbiji operiran za fibrotomijo. V enem letu po operaciji je neverjetno napredoval.

 

 

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja